sreda, 27. januar 2016

Skozi temo do sončnega vzhoda

Če se le da, preživim vsak dan vsaj pol ure v naravi. Danes pa sem se prvič odpravila v gozd še v trdi temi. Malo v strahu in z lučko v roki sem se podala v hrib. Kmalu sem srečala nekega gospoda, ki se je že vračal in to brez lučke. Mi je razložil, da se oči navadijo na temo, pa še luna je kar dobro svetila. Tako sem tudi sama lučko ugasnila, pa tudi strah me ni bilo več toliko, ker sem ugotovila, da nisem edini norec v gozdu. Do vrha hriba(dobre pol ure hoje) sem potem srečala še dva, ki sta se že vračala.

Ko sem bila že bolj proti vrhu, se je že začel delati dan.


Na drugi strani pa je še vedno svetila luna.






Takole sem na vrhu hriba pričakala sonček.




Ni komentarjev :

Objavite komentar